Napotki za razgovor

Primer seksting

Predzgodba

Andrej je star 16 let. Pred enim letom je bil še precej neatraktiven, sedaj pa si je na šoli končno pridobil ugled, ki si ga je tako želel. Naenkrat se vsi zanimajo zanj, tudi Hana, ki ima 15 let.

Oba sta zaljubljena do ušes in po šoli dosti časa preživita s klepetanjem na socialnih omrežjih. Flirtata in si pošiljata fotografije z erotičnimi besedili. Zelo sta zaljubljena in prejete fotografije kažeta le "najboljšim prijateljem". Vendar je med temi prijatelji tudi nekdo, ki bi sam rad bil Hanin fant. Ker bi rad jezil Andreja, pošlje te fotografije in pogovore (in ne le te) drugim prijateljem.

Andreja prijateljeva nesramnost povsem šokira. Erotične fotografije njega in Hane lahko sedaj na spletu vsi vidijo in komentirajo s posmehljivimi pripombami. To pa še ni vse. Poleg teh fotografij so objavljene tudi stare Andrejeve fotografije, ki prikazujejo, kako je izgledal prej. Pod temi fotografijami Andrej vidi tudi zelo nesramne komentarje. Andreja situacija zelo prizadene, Hana ga več noče videti, prijatelj ga je izdal, v šoli se mu spet vsi posmehujejo. Počuti se zelo osamljenega in najraje sploh več ne gre v šolo.

Mesec dni kasneje

Za Andreja postane situacija nevzdržna. Obrne se na svetovalno službo na njegovi šoli, v upanju, da bo tam dobil podporo:

1. Vzpostavitev stika

Andrej potrka na vrata.

Svetovalka:

"Naprej! Ime mi je Katja. Kako pa je tebi ime?" ga pozdravi socialna delavka in ga povabi, naj sede.

Andrej:

"Ime mi je Andrej."

Svetovalka:

"Kaj lahko storim zate?"

Andrej:

"Ne vem, kako naprej. Počutim se zelo osamljenega..."

Svetovalka:

"Ne počutiš se dobro, a ne?"

Andrej žalostno odkima.

Svetovalka:

"V življenju dostikrat pride do težjih obdobij. Veš kaj je pri tebi vzrok za to?"

Andrej potlači solze.

Svetovalka:

"Andrej, lahko mi zaupaš! Zavezana sem molčečnosti. Karkoli mi zaupaš, bo ostalo v tej sobi!"

Andrej:

"Vse je tako... Bolečina, žalosen sem... Razočaran... In čisto zmeden!"

Svetovalka:

"Kaj je vzrok tega? (...) ali kdo je povzročil ta čustva?

Andrej:

"Moj najboljši prijatelj."

Svetovalka:

"Razumem. Zelo moraš biti razočaran."

Andrej:

"Ja."

Svetovalka:

"Bi mi rad kaj povedal o tem?"

2. Faza pojasnitve

Andrej se počuti v situaciji s svetovalko dobro in začne pripovedovati. Pripoveduje o svoji preteklosti, o težavah, ki jih je imel v šoli zaradi svoje zunanjsti, o želji, da bi tudi on imel punco, o Hani, o njegovem prijatelju (...).

Svetovalka:

"Zdi se, da si zelo razočaran in prizadet. In ne razumeš, zakaj je tako ravnal?"

Andrej:

"Ja, le kako je mogel..."

Svetovalka:

"Ali si se o tem že pogovoril s tvojim prijateljem?"

Andrej:

"Izogiba se me..."

Faza pojasnitve lahko traja nekoliko dlje, saj je treba razmisliti, katere osebe so udeležene v situaciji in kaj je njihova vloga. Za svetovalko je pomembno, da dobi jasno sliko o vseh teh osebah.

Svetovalka:

"Lepo, da mi tako zaupaš in da si toliko povedal. Kar nekaj tega se je nabralo."

Andrej:

"Kaj naj sedaj naredim?"

3. Fokus

V tej fazi svetovalka zastavlja vprašanja, ki bodo Andreja vodila do rešitve. Andrej se sam najbolje pozna in s pomočjo vprašanj ga svetovalka pazljivo vodi v smeri možnih rešitev in perspektiv.

Svetovalka:

"Kaj meniš, kaj bi ti dobro delo?"

Andrej:

"Da bi bilo spet tako, kot je bilo prej. Preden se je vse to zgodilo. Rad bi spet normalno hodil v šolo."

Svetovalka:

"Kaj pa bi se moralo zgoditi, da bi spet hodil v šolo?"

Andrej:

"Ne vem točno. Moral bi razmisliti o tem. Ali lahko ponovno pridem?"

Svetovalka:

"Seveda. Dogovoriva se za nov termin in medtem lahko v miru razmisliš o tem."

4. Zaključek

Svetovalka:

"Kaj potrebuješ od mene, da boš lahko shajal s situacijo do najinega srečanja?"

Andrej:

"Pravzaprav nič. Dobro mi je delo, da sem lahko nekomu vse povedal."

Svetovalka:

"Danes sva se pogovarjala celo uro in imel si priložnost dobro razmisliti o vsemu. Kaj praviš na to, da se spet srečava v sredo. Takrat si lahko spet vzamem uro časa zate."

Andrej:

"V sredo ne morem."

Svetovalka:

"Kateri dan pa ti ustreza?"

Andrej:

"V četrtek, ampak že ob 14h, če gre. Kasneje bi lahko drugi kaj opazili..."

Svetovalka:

"Dogovorjeno Andrej. Četrtek ustreza tudi meni. Tukaj je moja vizitka, če pride do kakšnih sprememb."

Ta primer jasno kaže, da je v tej situaciji potrebnih več pogovorov. Andrej svetovalki še ne zaupa popolnoma in nikakor ne želi, da bi kdo ugotovil, da je poiskal pomoč. Vseeno mu je pogovor dobro del, drugače ne se ne bi dogovoril za nov termin. Mladi so zelo dovzetni za reakcije drugih in se hitro povlečejo vase, če menijo, da sogovorinik njihovih težav ne jemlje resno.

Med drugim srečanjem deluje Andrej bolj sproščeno. Vesel je, da se lahko z nekom pogovarja o svojih tegobah. Občutek ima, da ga svetovalka jemlje resno in da je v dobrih rokah. Že samo dejstvo, da je načel pogovor o svojih težavah mu daje upanje, da bo našel rešitve. Časovni intervali so prav tako koristni. Ne počuti se pod pritiskom, še vedno lahko sam odloča, kateri koraki so dobri zanj. Za odraščajočega človeka je zelo pomembno, da ostaja neodvisen in deluje kul. Čuti, da se je po nasvet obrnil na pravo mesto.

Svetovalka:

"Pozdravljen, Andrej. Lepo, da si prišel. Zdiš se mi bolj sproščen. Kaj se je medtem zgodilo?"

Andrej:

"Vesel sem, da lahko pridem sem in se pogovarjam o tem."

Svetovalka:

"Kdo bi ti poleg tega lahko pomagal? Ali si povedal staršem?"

Andrej:

"Ne, tega ne upam. Takoj bi se obrnili na starše mojih sošolcev in potem bi se mi vsi še bolj smejali."

Svetovalka:

"Razumem. Ali si razmislil o tem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi spet hodil v šolo?"

Andrej:

"Ja... Mogoče Hana, da bi se pogovoril z njo?"

Svetovalka:

"Kaj pa bi se zgodilo tekom tega pogovora?"

To vprašanje se da dobro kombinirati z vprašanjem o čudežu. Mladi, ki si lahko predstavljajo takšne čudeže, lažje oblikujejo svoje življenje, saj imajo sliko tega, kako bi lahko izgledalo njihovo življenje. Dejstvo, da lahko še naprej živijo normalno življenje in izvajajo vsakdanje aktivnosti jim daje veliko moč."

Svetovalka:

Predstavljaj si, da se, medtem ko spiš, zgodi čudež in težava, zaradi katere si se obrnil name, je sama od sebe rešena. Kako bi izgleal pogovor s Hano?"

V nadaljevanju tega pogovora postaja Andrej vse bolj samozavesten. Hkrati postaja tudi bolj pogumen in si počasi lahko predstavlja, da se o problemu pogovori s svojimi starši in kasneje tudi s Hano. Medsebojno zaupanje bi mu lahko pomagalo, da gre spet normalno v šolo. Počasi se v Andrejevo življenje spet vrača normalnost in Andrej si lahko predstavlja, da se bo njegov odnos s sošolci spet normaliziral.

Zaključek

Svetovalka:

"Kako ti še lahko pomagam?"

Andrej:

"Ali bi lahko spet prišel, če bi te potreboval?"

Svetovalka:

"Vsekakor! Tudi, če me ne boš potreboval, bi me veselilo, da bi se kdaj kar tako oglasil."

Andrej:

"Hvala. Adijo."

Svetovalka:

"Adijo, Andrej."