K vsebini

Igra vlog

Zbirka metod
Uvod v nove teme in vaje

Pedagoška stališča

Udeleženci imajo različno predznaje in različna stališča glede spletnega nadlegovanja, sekstinga, groominga, poziranja in podobnih tem.

Zato je pomembno, da so informacije in vaje pripravljene tako, da jih lahko razume vsak otrok oziroma mladostnik, ter da lahko na podlagi tega skupaj gradite dodatno znanje. Abstraktne konstrukcije in preveč obsežne vsebine ne dosežejo željenega cilja, temveč vodijo v demotivacijo, upor in na splošno otežujejo učni proces. Zato je dobro, da pri načrovanju učnih enot ter uvajanju v nove teme upoštevate naslednje točke (primerjaj Palank 2012: 27ff):

  • Kaj je za udeleženca zares (eksistencialno) pomembno?
  • Kaj je zares neobhodno?
  • Kaj lahko izpustimo?
  • Kdaj (na katerem nivoju) se začnem sramovati rezultatov vaje (te meje ne smete prestopiti)?

Pri načrtovanju učnih enot so vam lahko v pomoč tudi preprosta didaktična pravila, ki jih je postavil Comenius:

  • Od bližnjega k bolj oddaljenemu.
  • Od preprostega k težjemu.
  • Od enostavnega k sestavljenemu.
  • Od znanega k neznanemu.

Začetek in potek učne enote

Vloga uvoda je za uspešno obravnavo posamezne teme zelo pomembna. Uvod mora zbuditi radovednost in interes, aktivirati mora predhodne izkušnje in znanja ter informirati o tem, kaj bo sledilo (Mayer 1994: 122). Vedar pri tem ne smemo uporabljati motivacijskih trikov. Če namreč pričakovanj udeležencev ne izpolnimo, lahko to hitro vodi do razočaranja in upora. Zato je dobro uporabiti nabor koristnih metod, ki pa jih je potrebno individualno prilagoditi glede na temo.

Vendar pa za uspešen učni transfer ni pomemben le uvod, temveč je potrebno podrobno načrtovati tudi ostale odseke treninga, da dosežemo "...metodično melodijo..." (Meyer 2002):

Korak 1
V začetni fazi mora vodja igre poskrbeti za to, da nastane skupna miselna podlaga, po kateri se lahko udeleženci orientirajo. To običajno, vendar ne vedno, zahteva vodilno vlogo vodje igre.
Korak 2
V uvodni fazi se udeleženci uvedejo v tematiko. Tega ne morejo doseči brez lastnega dela. V tej fazi imajo zato oni vodilno vlogo.
Korak 3
V zaključni fazi se udeleženci in vodja igre sporazumejo glede tega, kaj so rezultati dela in kako lahko delo v bodočnosti nadaljujejo. Poleg tega je zaželjeno nova znanja vaditi ali celo uporabiti. Zato tukaj vodja igre in udeleženci delujejo skupaj.

Viri Kiper, H./ Meyer, H. / Topsch, W.: Einführung in die Schulpädagogik. Berlin 2002, S. 109-121

Metode in oblike uvoda v novo temo

Obstajajo različni načini, kako uvesti v neko temo. Eden od pomembnih pogojev je, da že pred načrtovanjem spoznate skupino. Šele ko veste kakšna je vaša skupina, lahko nadaljujete s pripravami. V nadaljevanju predstavljamo nekaj primerov, kako organizirati začetno fazo. Za vsako metodo lahko izberete drug primer z drugačnim fokusom (glej tudi: Nabor idej - primeri).

Kolaž je zelo atraktiven način uvajanja novih tem. Pred delom s kolažem naj dobijo udeleženci (otroci / mladi) kratko informacijo o spletnem nadlegovanju (predavanje voditelja naj traja največ 10 min.)

  • Kaj je spletno nadlegovanje?
  • Koga lahko doleti spletno nadlegovanje?
  • Kako poteka spletno nadlegovanje?
  • Kakšne so njegove nevarnosti?

Navodila

  • V naslednjem koraku udeležence informiramo o metodi kolaža (izrezovanje slik in naslovov iz revij, časopisov in oblikovanje slike).
  • Potem formiramo majhne skupine (4-6 udeležencev), ki oblikujejo kolaže na določeno temo.
  • Po izdelavi kolaža naj v skupinah sledi kratek pogovor, v katerem bodo udeleženci govorili o tem, kakšno sporočilo so želeli doseči s svojim kolažem. Na ta način lahko ugotovimo, kakšna so stališča udeležencev in jih spodbudimo k refleksiji.
  • Namig: Bodite med pogovorom pozorni na to, da poleg same obrazložitve pojmov z mladimi tematizirate tudi možne razloge in posledice.
  • Gotove kolaže obesite na vidno mesto v skupnem prostoru.

Količina materiala, ki ga potrebujete je odvisna od števila udeležencev in velikosti skupin:

  • priprava predavanja: uvod na cyberhelp.eu,
  • eventuelno računalnik in projektor za ogled filma (glej Nabor idej),
  • papir za plakate (velikosti najmanj A2),
  • revije, časopisi,
  • škarje, lepilo.

Časopisno poročilo - primer seksting

Vsi udeleženci prejmejo časopisni članek (nabor idej), ki opisuje primer sekstinga. Vsak udeleženec mora članek prebrati v vnaprej določenem času. Nato vodja vodi skupen pogovor, ki načenja posamezne odlomke članka. Udeleženci naj dobijo priložnost, da predstavijo svoj pogled na posamezne aspekte (ozadja, mnenja, izkušnje).

Namig:

Bodite med pogovorom pozorni na to, da poleg same obrazložitve pojmov tematizirate tudi razloge in posledice.

Količina materiala, ki ga potrebujete je odvisna od števila udeležencev in velikosti skupin:

  • časopisni članek oziroma primer lahko črpate na primer iz našega nabora idej,
  • kopije časopisnega članka.

Brainwriting - primer cyberstaking

Na začetku vaje obravnavamo fiktivni primer spletnega zalezovanja (npr. iz nabora idej) iz perspektive žrtve (na primer s pomočjo besedila preko projekcije, video posnetka...). Nato prejmejo vsi udeleženci bel list papirja (A4).

Navodila

  • Vodja postavi vprašanje (na primer "Kaj so lahko razlogi za spletno zalezovanje?", "Kako lahko pomagam žrtvi zalezovanja?" ali "Kako lahko preprečimo spletno zalezovanje?") in vsi udeleženci si začnejo zapisovati ključne besede na svoj list papirja.
  • Po petih minutah pisanja položijo udeleženci svoj list na sredino prostora. Potem si vsak vzame list drugega udeleženca in prebere njegove oziroma njene ideje in mnenja ter na podlagi novih pogledov zapiše dodatne ideje.
  • To lahko večkrat ponovimo.
  • Na koncu zberemo rezultate na tabli in jih predebatiramo.

Količina materiala, ki ga potrebujete je odvisna od števila udeležencev in velikosti skupin:

  • časopisni članek oziroma primer lahko črpate na primer iz našega nabora idej,
  • eventuelno potrebujete računalnik in projektor,
  • beli listi papirja.

Delavnica pisanja - primer Grooming

Udeleženci prejmejo le zelo kratko informacijo o tako imenovanem "groomingu". Da ne bi ogrozili nadaljnjega poteka metode, poskrbimo za to, da temo obravnavamo le površinsko.

Navodila

  • Skupino razdelimo na manjše skupine (3-6 udeležencev).
  • Vsaka skupina prejme velik list papirja (za demotablo) in debele flomastre.
  • Skupine lahko sedaj zapolnijo svoj papir. Zapišejo ali narišejo naj ideje, opombe, asociacije, vprašanja, odgovore, grafike, slike itd. na temo.
  • Po petnajstih minutah zaprosimo udeležence, da oddajo svoj plakat. Voditelj predstavi plakate vsem udeležencem in ciljano obravnava vse bistvene elemente.

Primerjaj tudi "zbirko metod WAHL" (na internetu).

Količina materiala, ki ga potrebujete je odvisna od števila udeležencev in velikosti skupin:

  • priprave na kratek uvod v tematiko: glej definicije,
  • papir za demotablo ali nekaj podobnega,
  • debeli flomastri.

Metoda A-B-C - primer denigracija

To metodo lahko izvajamo v skupinah ali s posamezniki. V nadaljevanju opisujemo skupinsko delo.

Udeleženci prejmejo besedilo fiktivnega primera denigracije iz perspektive žrtve (ca. pol A4 strani). Potem udeležence razdelimo na manjše skupine (3-4 udeleženci). Vsaka skupina prejme popisan list papirja (z demotable) in debele flomastre. Vsaka skupina naj se sporazume glede skupnih asociacij k vsaki črki besede "denigracija".

Vsaka skupina naj dobi priložnost, da najmanj tri asociacije predstavi celotni skupini.

Količina materiala, ki ga potrebujete je odvisna od števila udeležencev in velikosti skupin:

  • časopisni članek oziroma primer lahko črpate na primer iz našega nabora idej,
  • kopije primera,
  • pripravljeni popisani listi papirja (glej slikovni primer) ,
  • debeli flomastri.
  • D..epression
  • E..lend
  • N..ötigung
  • I.........
  • G.........
  • R.........
  • A.........
  • T.........
  • I.........
  • O.........
  • N.........

Viri

  • Meyer, H. (1994): Unterrichtsmethoden. Band 2. Praxisband. Frankfurt a. M.: Scriptor
  • Palank, F. (2012): Pädagogisches Handeln in der innerbetrieblichen Ausbildung, AMS: Linz
  • Kiper, H./ Meyer, H. / Topsch, W. (2002): Einführung in die Schulpädagogik. Berlin
Na začetek