K vsebini

Napotki za razgovor

Način spraševanja

Namen vprašanj, ki jih načenjamo v tem poglavju je nakazati, kako je mogoče voditi pogovor osredotočen na delovni proces in vire, ki jih ima udeleženec sam na razpolago v svojem socialnem okolju. V tem procesu ne ponujamo vnaprej oblikovanih rešitev.

S postavljanjem različnih vprašanj začenjamo proces izbiranja, refleksije in konkretizacije. Prizadete osebe lahko ponovno same aktivno oblikujejo svoje življenje, šele ko se izvijejo iz stanja, ki ga doživljajo kot problem. S postavljanjem odprtih vprašanj, lahko že kmalu pričakujemo jasne in natančne informacije s strani žrtve. To je bistven doprinos k olajšanju spoprijemanja s situacijo. Sledeče obrazložitve so povzete po Culley, 2011, s. 64-102, cit. v Schmid, 2013, s.8-12.

  • Parafrazirati: svetovalec z enakimi besedami ponovi izjavo, denimo kot vprašanje (refleksija).
  • Poizvedovati: Ali nekaj ni jasno? Preverimo reakcijo sogovornika. Kako se odzove na določeno izjavo? Kako name deluje sogovornik: potrt, molčeč, glasen ipd.
  • Strniti: pogovor strnemo z lastnimi besedami.
  • Pojasniti: preveriti - ali sem pravilno razumel?
  • Potegniti primerjave: kaj je v tej situaciji drugače kot običajno?
  • Dati feedback in motivirati: podpreti sogovornika, nakazati obstoječe vire v socialnem okolju.
  • Dati povratno informacijo: "Ja, razumela sem. Ta situacija mora bit zate zelo težka."
  • Hipotetično vprašanje: Se pretvarjati, da... Če bi ponoči prišla dobra vila in zate rešila vse težave, kaj bi bilo potem drugače? Kdo bi to prvi opazil? Takšno pzitivno fantaziranje o prihodnosti dopušča spremembe in spodbuja k prvim korakom v smeri rešitve.
Na začetek